Psoglavski dnevi

Je največja kulturno-etnološka prireditev v občini. Odvija se zadnji vikend v juniju. Osnovni namen večdnevne prireditve, je obujanje krajevne tradicije in promocija suhe robe.

Tržni dan

V zadnjih desetletjih se je življenje v naši družbi zelo spremenilo. Ljudje se preživljamo z bistveno drugimi viri in načini dohodkov, kot so se pred nekaj desetletji in stoletji. Generacija, ki je sedaj v polni aktivnosti, ne ve več, kako so se preživljali njihovi stari starši. Tudi naslednja generacija ne bo verjetno več vedela niti tega, kako so njihovi starši in generacije pred njimi kmetovale. Pa je bil to pomemben vir za obstoj družine. Pozaba tega je davek spremenjenih družbenih razmer v širšem merilu. Ohraniti sebi in zanamcem vsaj nekaj teh načinov življenja je že umetnost. Mnogi občani pa nimajo niti pravega odnosa do starih naprav, arhitekture in tistega, kar izginja iz njihovega življenja, ker je novo lepše, modernejše. Kaj da bi šele zavestno negovali stare navade, jih beležili in prenašali s pripovedjo na mlade ljudi.

Kako prikazati nekaj nekdanjega, če nekaterih poklicev in dejavnosti sploh ni več in jih ni moč več pokazati? V programu Tržnega dne so zato vpleteni tudi sodobni poklici, ki so za naš kraj zanimivi, niso pa to tisti »nekdanji«.

Kako se je živelo, ko še ni bilo marketov

V 17. stol. je zaradi turških vpadov trgovina v Ribniški dolini skoraj propadla. Osiromašen kraj ni imel materialne osnove za trgovanje. Zato so poldrugo stoletje uveljavljeni sejmi zamrli. Tako je zastajala izmenjava za življenje potrebnih dobrin.

Sol se je prodajala že pred Habsburžani v Cerknici in so jo tja na tedenske tržne dneve pritovorili Kraševci in Čiči. Tak tržni dan se je razvil tudi v Sodražici, ki je bila pod ribniško župnijo. Začeli so jo nazivati s trgom, čeprav trških pravic ni nikoli imela. Lož pa je trgoval z usnjem in žitom. Ker takrat še ni bilo trgovin, so se prebivalci lahko oskrbovali le na sejmih in shodih, kamor so pripeljali življenjske potrebščine. Kot rečeno je trgovanje v Ribnici zaradi posledic turških vpadov propadlo. Zaradi dvornih in drugih birokratov Ribničani dolga leta niso mogli pridobiti oz. obnoviti tržnih pravic in so si pozneje poskušali izboriti vsaj letne živinske sejme. Prehiteli pa so jih Sodražani. Na njihovo prošnjo je Sodražici cesar Ferdinand I. 28. septembra 1837 dovolil tri letne živinske sejme, in sicer: na ponedeljek pred sv. Gregorjem (12. marca), na dan sv. Magdalene, farne zavetnice, (22. julija) in 15. oktobra.

Pravica do tržnega dne

Sodražica pa je imela že dolgo pred tem dobro obiskane in zelo poznane sejemske in tržne dneve. Kako je prišla do teh pravic, ni znano, ker so po nekaterih virih dokazila zgorela v požarih, seveda, če so sploh imeli kaj črno na belem. Domačini so se teh pravic, pisanih ali ne pisanih, trdno držali in se sklicevali na podedovano pravo, kar pa so jim Ribničani večkrat oporekali. Ohranjeno je le pismo cesarice Marije Terezije z dne 2. 2. 1752, s katerim je ta cesarica dovolila oziroma znova potrdila Sodražici tržni dan. Za to pravico pa je prosil takratni ribniški graščak Gvidon Cobenzl. Prošnjo je utemeljeval s tem, da ljudje zelo radi obiskujejo Sodražico zaradi lesnih izdelkov. Obisk tujih obiskovalcev in trgovina pa bi se še povečala, če bi se dovolili tržni dnevi. Posebno bi se ob takih dnevih prodajala sol, ki je za življenje ljudi zelo pomembna.

Vlada je bila pri podeljevanju takih pravic zelo previdna. Preden je dala kakšnemu kraju tako soglasje, je v sosednje trge in mesta poslala vprašanja, če bi bila ta sosednja mesta s takim odlokom oškodovana. Tudi v primeru Sodražice je bilo tako. Oglasilo pa se je mesto Lož s pojasnilom, da bo zaradi tržnega dne v Sodražici utrpelo za 100 goldinarjev škode. Grof Cobenzel je dvoru obljubil, da bodo on
in njegovi nasledniki Ložanom brez oporekanja plačevali ob vsakem novem letu ta znesek, če mu bodo le-ti predložili natančen in vesten zapisnik o tržnih in sejmarskih dohodkih in bo razvidno, da je mesto utrpelo škodo zaradi sodraških tržnih dni.

Na podlagi tega zagotovila je Sodražica dobila dovoljenje za tržni dan, ki so ga imeli vsak četrtek. Ni pa sledu v loških in ne v ribniških arhivih, da bi Ložani res kdaj dobili od ribniških graščakov kakšen goldinar na ta račun. Soditi je, da so Ložani napravili to potezo zaradi vtisa na dvoru, češ kako jim je pri srcu blaginja mesta in meščanov.

Boj obrtnikov za obstanek

Na teh sejmih so se prebivalci lahko oskrbeli z izdelki, ki so bili potrebni za njihovo življenje. Iz Karlovca je prihajalo usnje, iz kočevskih krajev polhove kožice, iz Trsta sol in tako naprej. Tudi v tem času sta trgovina in obrt bila hud boj za svoj obstanek. Obrtniki so se začeli združevati v zadruge ali cehe. Tako so imeli krznarji svoj ceh in svojega patrona sv. Kozma in Damijana, strojarji so imeli za patrona sv. Janeza Evangelista, čevljarji sv. Krišpina in krojači sv. Janeza Krstnika. Vsak ceh je imel tudi svoja pravila in jih je moral vsak član tudi izpolnjevati. Prav tako pa tudi svoje cerkvene pobožnosti. Nikjer pa ni zaslediti, da bi imeli svoj ceh rešetarji in lončarji, čeprav sta bili to glavni dejavnosti tega kraja. Verjetno jih niso smatrali kot obrtnike, saj so itak uživali posebne privilegije, ki jih je odobril cesar Friderik III. 23. oktobra leta 1492.