Suha roba

“Suha roba” je najstarejša in številčno najmočnejša domača lesna obrt na območju Sodraške doline, ki se je ohranila od preloma prejšnjega stoletja pa vse do današnjih dni.

Izdelovanje suhe robe je bilo nekdaj preprosto, saj so izdelovalci pri svojem delu uporabljali žage, sekire, rezilnike in nože. Posamezne vasi so se specializirale za izdelovanje izdelkov, ponavadi pa se je hiša omejila le na eno stroko, ki se je prenašala iz roda v rod. Z izdelovanjem rešet, škafov in žlic so začeli jeseni, ko so bili vsi poljski pridelki pospravljeni, saj si je čez leto vsak hiša pripravila les, ki ga je kasneje potrebovala za obdelovanje.

Zvrsti suhe robe so: obodarstvo, podnarstvo, posodarstvo, žličarstvo in kuhalničarstvo, pletarstvo, orodjarstvo, strugarstvo, ročno mizarstvo, spominkarstvo, zobotrebčarstvo in rešetarstvo.

Zvrsti suhe robe 

OBODARSTVO
Obod je ogrodje k reti, rešetu ali situ, ki ga znotraj na dnu dopolnjuje še obroč, ki oklepa leseno, žimnato ali žičnato podno. Izdelujejo jih iz smrekovega in jelovega lesa, saj mora biti les gladek, brez grč in cepljiv.

PODNARSTVO
Bistveni del rešeta je dno – podno, ki je lahko leseno, žimnato ali žičnato. Lesena podna se tkejo ročno na posebnih statvah. Najprej pripravijo vitre. Gladke leskove in jesenove palice koljejo v posebni napravi babi v vitre oblice, ki jih še naprej cepijo v tanjše gladke vitre. Velika podna za rete pletejo podnarji s prosto roko kar na mizi.

POSODARSTVO
Izdelki posodarske stroke so predvsem škafi, kadi, čebri, banje, golide, merniki, brenete, brentačke, vedra, pinje, putrihi, barigeljce in banjke za vodo. Les za posodje dajeta le smreka in jelka, saj se uporablja gladek les, ki je lahko cepljiv. Škaf sestavljajo v stavniku, ki ustreza velikosti posode. Sestavljeno posodo znotraj zgladijo s skobljo. Z utornikom zarežejo zarezo za dno, vstavijo dno posode in ji dokončno zgladijo ter nabijejo obroča.

ŽLIČARSTVO IN KUHALNIČARSTVO
Izdelki teh dveh vej so: žlice, kuhalnice, mešalke, polentarji, pribor za solato, vilice za kumarice, korci, mešalke za mlekarstvo, izplakovalke (za vodo v čolnih), zajemalke, velnice, nečke, noži, trkala ali žvrklje. Za izdelavo uporabljajo javorov, lipov in bukov les. Do druge svetovne vojne so izdelovali in oblikovali žlice le ročno, danes pa si pomagajo s stružnimi stroji.

ROČNO MIZARSTVO
Za ročno mizarstvo so najbolj značilne lesene gospodinjske potrebščine kot so kuhinjske deske za testo, meso in čebulo, modeli – kalupi za maslo, pralne deske, perilniki, ribežni, strgalniki za zelje, repo, hren, kumare, sušikniki, mišolovke, pasti, sponke za perilo, obešalniki za obleko, solnice, žličniki, igrače, samokolnice, kolca in vozički, klopotci in raglje.

PLETARSTVO
Pletarstvo je zelo stara obrtna dejavnost, ki zajema številne in obsežne zvrsti. Med najbolj pogoste izdelke, ki jih ljudje uporabljajo pri delu doma, na polju, za shranjevanje, prenašanje in prevažanje so iz slame, ličja, vrbovega šibja in vrbovih viter, leske in leskovih viter. Danes pletejo predvsem košarice locnjevke, oglate košarice za žegen in napikane jerbase.

ORODJARSTVO
Pri orodjarstvu se močnejša ravna debelca porabijo za ročaje (k lopatam, motikam, loparjem in metlam, rogovilasta za grablje in vile, iz trdih grčavk so nekdaj izdelovali še cepce). Uporablja se les bukve, jesena in gabra, drena, bresta, maklenov les in les mokovca.

STRUGARSTVO
Ta obrt je bila znana le v mlinih in žagah, saj so večinoma stružili le na vodni pogon, šele kasneje na električni pogon. K strugarskim izdelkom štejemo krožnike, sklede, skledice, skodele, korce, valjarje, kuhinjska kladiva, ročaje za mizarsko in rezbarsko orodje, gobe za šivanje in gnetenje, šatulje, žvrklje, klekljatski vitli, šahovske figure, igrače, vitli za tekstilne stroje in čutare.

SPOMINKARSTVO
V času sodobnejših materialov se je razvila nova panoga –spominkarstvo. Izdelovati so začeli miniaturne suhorobarske izdelke, ki jih okrasijo in pobarvajo. Na trgu so takšni izdelki krožniki, jedilni pribori, košarice in peharji, retice, sodčki, lesene škatle, ribniški pušelc in minaiturne podobe krošnjarjev. Med spominke tudi prištejemo drobne stružene predmete, ki so serijsko izdelani na stružnicah.

ZOBOTREBČARSTVO
Zobotrebčarstvo se ni uveljavilo samo v Ribniški dolini, ampak tudi v krajih proti Robu in na drugo stran v Dobrepolje. Pred prvo svetovno vojno je ribniški zobotrebec romal okrog vse zemeljske oble. Mednarodna borza zanj je bila v Münchnu. Po prvi svetovni vojni so zaradi slabe zaščite domačih izdelkov pred konkurenco zobotrebčarji in tudi drugi suhorobarji prišli v težak položaj. Po vojni je trgovsko središče zobotrebčarstva postala Rašica.

REŠETARSTVO
Rešetarstvo se dopolnjuje s podnarstvom in obodarstvom. Poleg sestavljanja gotovih izdelkov – ret in rešet je prevzelo še prodajo – krošnjarstvo. Ker rešeto zavzame preveč prostora, so jih rešetarji na svojih zdomarskih poteh izdelovali sproti. Kmalu so spoznali, da lahko prodajajo še druge izdelke suhe robe ter tako začeli z izmenjavati blago s suhorobarji. Rešetarstvo je glavni dejavnik pri vsej lesni obrti, saj rešetar – zdomar spravljala izdelke v denar in s tem omogoča obstoj celotni lesni obrti.

Koršnjarstvo je imelo tudi svoja nenapisna pravila. Pridobljene pravice so se iz roda v rod podedovale, vsak krošnjar je imel svoj določen okoliš ali rajon, ki ga je pozneje prevzel sin ali bližnji sorodnik. Število zdomarjev je bilo več ali manj stalno. Sredi rajona je imel “kvartir” (prijateljsko hišo), kjer je hranil svojo zalogo. Od tam je blago raznašal po okolišu in naročal novo. Izven meje na Avstrijskem, v okolici Dunaja in v drugih mestih so imeli zdomarji navadno skupne kvartirje.

Pred vojno je rešetarilo in krošnjarilo po svetu več kot 600 zdomarjev, po drugi svetovni vojni pa so Ribničani znali svoje lesne obrti ohranjati kljub neugodni davčni politiki.